Udeleženci predavanja z zaprtimi očmi stojijo v ravni vrsti. Vsak nosi svetel listek, na katerem je zapisana njegova nova vloga. Mama, oče, brat, sestra, babica, dedek. Ko preberem naslednjo trditev, počutim se zelo osamljeno in nerazumljeno glede svojih čustev, skoraj vsi stopijo korak naprej. Z Ivono se spogledava: »To je majhen korak zanje, a velik korak za družbo, v katere zavest po kapljicah pronica razumevanje bolečine ob izgubi nosečnosti«. Spletna stran Elizabetin vrt, ki smo jo v sklopu študija psihologije ustvarile študentke, je nastala ravno z namenom, da prispeva kakšno kapljico k večji ozaveščenosti družbe ter pomaga in ponudi prostor za žalovanje vsem tistim, ki so izgubili nosečnost.

Izguba nosečnosti predstavlja eno izmed najtežjih oblik žalovanj, ki lahko prizadene vse družinske člane. Vendar pa imajo posamezniki nemalokrat občutek, da jim ni dovoljeno žalovati. Namreč družba smrt še-nerojenega otroka pogosto pojmuje kot manj resno izgubo v primerjavi s smrtjo že-rojenega otroka. Ženske žalujejo navadno dlje časa in drugače kot moški, njihovo žalovanje pa je prav tako bolj družbeno sprejemljivo. Na drugi strani so moški zapostavljeni; od njih se pričakuje, da bodo po izgubi normalno nadaljevali s svojim življenjem in bodo močni za svojo ženo. Potrebno se je zavedati, da tudi moški lahko doživljajo simptome depresije in anksioznosti, ob čemer potrebujejo podporo in razumevanja okolja. Pomembno je, da moškim ponudimo prostor za žalovanje, saj le-tako lahko nudijo ustrezno podporo svoji ženi. Ključno je tudi, da je par seznanjen z razlikami v žalovanju med spoloma, saj lahko te predstavljajo vir medosebnega nerazumevanja in resnih sporov.

Izguba lahko prizadene tudi sorojence. Če bi se sami znašli v vlogi starša, ali bi otroku povedali za izgubo, ali bi le-to zadržali zase? Pomembno je, da otroku povemo za izgubo. Otrok čuti, da se je nekaj zgodilo, spremenilo, četudi se mu sanja ne zakaj. Starši se vedejo drugače, morda se je spremenila njegova rutina in podobno. Otroku povemo za izgubo na način, ki je primeren njegovi starosti. Pri tem smo čim bolj konkretni in se ne izogibamo besedi smrt.

To je nekaj vsebinskih drobtnic s predavanja. Tekom predavanja smo študentje psihologije in medicine še skupaj diskutirali o dani tematiki. Naše znanje in izkušnje so se dopolnjevale, ob nekaterih trenutkih pa je bilo opaziti celo ganjenost. Z Barbaro meniva, da je to bila zares dobra izkušnja, saj sva še enkrat prepričali, da pacienti bodočih zdravnikov in psihologov ostajajo v dobrih rokah. Ni mala stvar, da so se študenti v svojem prostem času odločili poslušati o tako težki in hkrati pomembni temi. Veseli sva, da sva pri njih opazili zainteresiranost za tematiko ter iskreno željo po pridobivanju znanja o psiholoških vidikih perinatalne izgube otroka. Dobili sva vtis, da se zavedajo lastne vloge ter dejstva, da njihovo znanje in razumevanje lahko nekomu v najtežjih življenjskih trenutkih pomagata preživeti.

V kolikor bi si želeli dobiti globlji vpogled v samo tematiko izgube nosečnosti, ste lepo vabljeni, da obiščete našo spletno stran: https://elizabetin-vrt.si/

Ivona Balent  in Barbara Gungl