POSLANICA SVETEGA OČETA
za 39. svetovni dan mladih

Tisti, ki zaupajo v Gospoda, hodijo, pa ne omagajo (prim. Iz 40,31)

Dragi mladi!
Lani smo začeli hoditi po poti upanja proti velikemu jubileju ob premišljevanju pavlinskega izraza »Veseli v upanju« (Rim 12,12). Prav za pripravo na jubilejno romanje 2025 se bomo letos pustili navdihovati preroku Izaiju, ki pravi: »Tisti, ki zaupajo v Gospoda […] hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31). Izraz je vzet iz tako imenovane Knjige tolažbe (Iz 40-55), v kateri je napovedan konec Izraelovega izgnanstva v Babilonu in začetek nove dobe upanja in prenove za Božje ljudstvo, ki se lahko vrne v domovino po zaslugi nove »poti«, ki jo je v zgodovini Gospod odprl svojim otrokom (prim. Iz 40,3).

Tudi mi danes živimo v času, zaznamovanem z dramatičnimi situacijami, ki povzročajo obup in nam preprečujejo, da bi na prihodnost gledali z vedro dušo: tragedija vojne, družbene krivice, neenakost, lakota, izkoriščanje ljudi in stvarstva. Pogosto morate najvišjo ceno plačati ravno vi, mladi, ki čutite negotovost prihodnosti in ne vidite jasnih izidov svojih sanj, s čimer tvegate, da boste živeli brez upanja, ujetniki dolgčasa in malodušnosti, ki vas bosta včasih povlekla v utvaro prestopkov in destruktivne realnosti (prim. Bula Spes non confundit, 12). Zato želim, dragi moji, da bi tako, kakor se je zgodilo Izraelu v Babilonu, tudi vas doseglo oznanilo upanja. Gospod tudi danes pred vami odpira pot in vas vabi, da jo prehodite z veseljem in upanjem.

Romanje življenja in njegovi izzivi
Izaija prerokuje »hojo brez omagovanja«. Razmislimo torej o teh dveh vidikih: hoditi in omagovati.

Naše življenje je romanje, potovanje, ko nas potiska onkraj nas samih, pot iskanja sreče. Še posebej pa je krščansko življenje romanje proti Bogu, našemu zveličanju in polnosti vsega dobrega. Če cilji, dosežki in uspehi na poti ostanejo samo materialni, nas po prvem zadovoljstvu še vedno pustijo lačne, željne globljega smisla. Dejansko ne potešijo v polnosti naše duše, ker nas je ustvaril On, ki je neskončen in zato v nas prebiva želja po presežnem, stalni nemir po izpolnitvi največjih želja, po tistem »več«. Zato, kot sem vam že večkrat povedal, vam mladim »gledanje življenja z balkona« ne more zadoščati.

Kljub temu pa je normalno, da prej ali slej začnemo čutiti utrujenost, čeprav svoje poti začnemo z navdušenjem. V nekaterih primerih notranjo stisko in težo povzročijo družbeni pritiski, ki silijo k doseganju določenih standardov uspeha pri študiju, pri delu, v osebnem življenju. To povzroča žalost, medtem ko živimo v pretirani skrbi praznega aktivizma, kar nas vodi, da zapolnjujemo dneve s tisoč stvarmi, kljub temu pa imamo občutek, da nam nikoli ne uspe narediti dovolj in da stvarem nismo nikoli kos. Tej utrujenosti se pogosto pridruži še dolgčas. Gre za stanje otopelosti in nezadovoljstva tistega, ki se ne poda na pot, ki se ne odloči, ki ne izbere, ki nikoli ne tvega in raje ostaja v svoji coni udobja, zaprt v samega sebe, ter svet gleda in ga sodi iz nekega zavetja, ne da bi si kdaj »umazal roke« s problemi, z drugimi, z življenjem. Ta vrsta utrujenosti je kot cement, v katerega so pogreznjena naša stopala, ki se na koncu strdi, nas obteži, nas ohromi in nam prepreči, da bi šli naprej. Raje imam utrujenost tistega, ki je na poti, kot dolgčas tistega, ki ostaja negiben in je brez volje, da bi hodil!

Rešitev za utrujenost protislovno ni v mirovanju, da bi počivali. Prej je v tem, da se podamo na pot, da postanemo romarji upanja. To je moje vabilo za vas: hodite v upanju! Upanje premaga vsako utrujenost, vsako krizo in vsako tesnobo s tem, da nam da močno spodbudo za pot naprej, ker je dar, ki ga prejmemo od Boga samega. On napolni s smislom naš čas, nas razsvetljuje na poti, nam kaže smer in cilj življenja. Apostol Pavel je uporabil podobo atleta na stadionu, ki teče, da bi dobil nagrado za zmago (prim. 1 Kor 9,24). Kdor se je med vami udeležil športnega tekmovanja – ne kot gledalec, ampak kot tekmovalec – dobro pozna notranjo moč, ki je potrebna, da bi dosegli cilj. Ravno upanje je nova moč, ki jo Bog vliva v nas in ki nam omogoči, da vztrajamo v tekmi, ki nam da »dolg pogled«, ki seže onkraj težav sedanjosti in nas usmeri proti gotovemu cilju: občestvu z Bogom in polnosti večnega življenja. Če obstaja lep cilj, če življenje ne teče proti niču, če nič od tega, kar sanjam, načrtujem in uresničujem ne bo izgubljenega, tedaj je vredno hoditi in se potiti, prekašati ovire in se spoprijemati z utrujenostjo, saj je končna nagrada čudovita!

2. Romarji v puščavi
Na romanju življenja se bomo morali nujno soočiti tudi z izzivi. V starih časih se je bilo treba na daljših romanjih soočiti s spremembo letnih časov in spremembo podnebja. Potrebno je bilo iti preko prijetnih travnikov in svežih gozdov, pa tudi zasneženih gora in vročih puščav. Potemtakem tudi za vernika romanje življenja in pot k daljnemu cilju še vedno ostaja naporna, kakor je bilo za Izraelsko ljudstvo pot po puščavi proti obljubljeni deželi.

Tako je za vse vas. Tudi za tistega, ki je prejel dar vere, so bili srečni trenutki, v katerih je bil navzoč in ga je čutil blizu, in drugi trenutki, v katerih je doživljal puščavo. Lahko se zgodi, da začetnemu navdušenju v študiju ali v delu, ali vzgibu k hoji za Kristusom – bodisi v zakonu, v duhovništvu ali v posvečenem življenju – sledijo trenutki krize, zaradi katerih se življenje zdi kot težavna pot po puščavi. Vendar pa ti časi krize niso izgubljeni ali nekoristni časi, ampak se lahko pokažejo kot pomembne priložnosti za rast. To so trenutki očiščevanja upanja! V krizah namreč izgine veliko lažnih »upov«, ki so premajhni za naše srce. Razkrinkani so in tako ostanemo goli sami s seboj in s temeljnimi vprašanji življenja, onkraj vseh iluzij. In v tem trenutku se vsak izmed nas lahko vpraša: na kakšna upanja opiram svoje življenje? So resnična ali so iluzije?

V teh trenutkih nas Gospod ne zapusti. Približa se nam s svojim očetovstvom in nam vedno daje kruh, ki okrepi naše moči in nas vrača na pot. Spomnimo se, da je ljudstvu v puščavi dajal mano (prim. 2 Mz 16), preroku Eliju, ki je bil utrujen in obupan, je kar dvakrat ponudil hlebček kruha in vodo, da bi mogel hoditi »štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb« (prim. 1 Kr 19,3-8). V teh svetopisemskih pripovedih je vera Cerkve videla predpodobe dragocenega daru evharistije, prave mane in prave popotnice, ki nam jo daje Bog, da bi nas podpiral na naši poti. Kakor je rekel blaženi Karel Acutis, evharistija je avtocesta za nebesa. Mladenič, ki mu je evharistija postala najpomembnejše srečanje dneva! Tako notranje združeni z Gospodom hodimo, ne da bi se utrudili, ker On hodi z nami (prim. Mt 28,20). Vabim nas, da ponovno odkrijete veliki dar evharistije!

V neizogibnih trenutkih utrujenosti na našem romanju po tem svetu se torej naučimo počivati kakor Jezus in v Jezusu. On, ki učencem priporoča počitek, potem ko so se vrnili s poslanstva (prim. Mr 6,31), pozna vašo potrebo po telesnem počitku, po času za razvedrilo, po uživanju družbe prijateljev, po športu in tudi po spanju. Vendar obstaja globlji počitek, počitek duše, ki ga mnogi iščejo in redki najdejo in ki ga najdemo samo v Kristusu. Vedite, da vsaka notranja utrujenost lahko najde olajšanje v Gospodu, ki vam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ko vas obremeni utrujenost potovanja, se vrnite k Jezusu, naučite se počivati v Njem in ostajati v Njem, ker »tisti, ki zaupajo v Gospoda […] hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31).

3. Od turistov do romarjev
Dragi mladi, vabim vas, da se podate na pot, k odkrivanju življenja, po sledi ljubezni, k iskanju Božjega obličja. Priporočam pa vam tole: pojdite na pot ne kot zgolj turisti, ampak kot romarji. Vaša pot naj ne bo preprosto površno prehajanje skozi kraje življenja, ne da bi dojeli lepoto tega, kar srečujete, ne da bi odkrili smisel prehojenih poti, ko bi ujeli samo kratke trenutke, bežna doživetja, ki jih želite ujeti na selfiju. Turist dela tako. Romar pa se ves potopi v kraje, ki jih srečuje, da mu spregovorijo, da postanejo del njegovega iskanja sreče. Jubilejno romanje torej hoče postati znamenje notranjega potovanja, na katerega smo vsi poklicani, da bi dosegli končni cilj.

Na ta način se vsi pripravljamo na jubilejno leto. Upam, da bo marsikomu med vami uspelo priti na romanje v Rim, da boste prestopili sveta vrata. V vsakem primeru pa boste vsi imeli možnost opraviti to romanje tudi v posebnih cerkvah, v ponovnem odkrivanju številnih krajevnih svetišč, ki varujejo vero in pobožnost svetega in vernega Božjega ljudstva. Moja želja je, da jubilejno romanje za vsakega postane »trenutek živega in osebnega srečanja z Gospodom Jezusom«, ki je vrata odrešenja« (Bula Spes non confundit, 1). Spodbujam vas, da ga živite v treh temeljnih držah: v zahvaljevanju, da bi se vaše srce odprlo hvalnici za prejete darove, predvsem za dar življenja; v iskanju, tako da pot izrazi stalno željo po iskanju Gospoda in da ne ugasite žeje srca; in končno kesanje, ki nam pomaga, da se zazremo vase in spoznamo zgrešene poti in odločitve, ki jih včasih uberemo, da bi se tako mogli spreobrniti h Gospodu in k luči njegovega evangelija.

4. Romanje upanja za poslanstvo
Zapuščam vam še eno prepričljivo podobo za vaše potovanje. Ko pridite do bazilike sv. Petra v Rimu, greste preko trga, ki ga obdaja stebrišče, ki ga je naredil veliki arhitekt in kipar Gian Lorenzo Bernini. Stebrišče kot celota se zdi kot velik objem. To sta dve razširjeni roki Cerkve, naše matere, ki sprejema vse svoje otroke! V prihajajočem svetem letu upanja vas vse vabim, da doživite Božji usmiljeni objem, da doživite njegovo odpuščanje, odpuščanje vseh naših »notranjih dolgov«, kakor je bila tradicija v svetopisemskih jubilejih. In tako boste, sprejeti od Boga in v njem prerojeni, tudi vi postali odprte roke za toliko vaših prijateljev in vrstnikov, ki morejo po vaši sprejemljivosti začutiti ljubezen Boga Očeta. Vsak izmed vas naj podari »vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjsko uslugo, vedoč da v Jezusovem Duhu to lahko postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme« (prav tam, 18). Tako boste postali neutrudni misijonarji veselja.

Med hojo z očmi vere povzdignimo pogled k svetnikom, ki so bili na poti pred nami, ki so dosegli cilj in nam dajejo svoje spodbudno pričevanje: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev« (2 Tim 4,7-8). Zgled svetnikov in svetnic nas privlači in podpira.

Pogum! Vse vas nosim v srcu in pot vsakega izmed vas izročam Devici Mariji, da bi po njenem zgledu znali potrpežljivo in zaupno čakati na to, kar upate, in ostajali na poti kot romarji upanja in ljubezni.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 29. avgusta 2024, Spomin mučeništva sv. Janeza Krstnika.
FRANČIŠEK