V sredo, 7. 5. 2025, smo na UNIZUP otvorili majske večere o poti ljubezni. Kot prva gosta sta nas obiskala zakonca Darja in Aleš Frece, ki sta nam odprto in iskreno spregovorila o njuni skupni življenjski poti. Tako kot vsak par imata tudi onadva posebno, navdihujočo, unikatno zgodbo. Darja, univ. dipl. teologinja in mag. psihosocialne pomoči s specializacijo iz logoterapije, ki deluje v samostojni praksi kot psihoterapevtka-logoterapevtka, prihaja iz verne družine. Aleš, inženir računalništva z doktoratom, ki je zaposlen v vlogi načrtovalca sistemov, pa izhaja iz neverne družine. Kljub temu da sta v začetku prihajala z dveh različnih si bregov, je zaljubljenost postopoma začela prehajati v ljubezen. Darja Aleša nikoli ni silila v cerkev, se je pa njej in njeni družini rad pridružil pri sv. maši prav zaradi njihovega zgleda. Čeprav še takrat ni verjel vsemu temu, v kar je verjela Darja, ga je nekako spremljala ta misel, da pa že mora biti nekaj na tem, če ona tako trdno veruje. Ob tem je Aleš podal zanimivo prispodobo sestavljanke, ki se je začela počasi sestavljati – košček za koščkom. Ko je prišlo do koščka, za katerega ni vedel, kam naj ga umesti, ga je dal na stran, namreč stran ga ne moreš vreči, saj bo potreben za celotno sliko 😊 Tako je kot katehumen stopil na pot spreobrnjenja, prejel zakramente in skupaj z Darjo sta pred Bogom izrekla večni »DA«. Povedala sta, da mora biti ta »DA« zares iskren, pristen, notranji, razumski – odpoved lastnih predstav o osebi in sprejetje osebe takšne, kot je. Zakonca sta poročena 15 let in Bog ju je blagoslovil z dvema otrokoma, ki sta obogatila njuno življenje, do katerega sta odprta. Podala sta nam številne ideje, napotke, nasvete tako za dobre medsebojne odnose kot tudi vzgojo, za katere pravita, da niso »recepti«, ampak sadovi lastnih izkušenj, spoznanj in izobraževanj. Veliko se pogovarjata, zato se med seboj tudi dobro poznata. Tako že brez besed iz obrazne oz. telesne mimike točno vesta, kaj kdo misli. Otroka vzgajata dosledno, pri čemer poudarjata enotnost mame in očeta. Zastavila sta nam zanimivo vprašanje, in sicer koliko odstotkov nameniti Bogu in koliko svojemu možu/ženi. Spoznali smo, da je odgovor 100 odstotkov. Če bomo namreč čas namenjali svojemu sozakoncu ali bližnjemu, ga bomo namenjali Bogu. Kot misijonarja upanja v Nadškofiji Maribor pa sta nas opogumila z besedami, naj se ne bojimo in naj prisluhnemo tudi drugim okrog sebe, po katerih nas Bog lahko nagovarja. Pogovorni večer smo zaključili v sproščenem skupnem druženju ob toplem čaju in odličnih dobrotah.

Zapisala: Mirjam Iv.