Vsredo, 22. decembra, smo v Univerzitetni župniji Maribor v cerkvi sv. Alojzija, zavetnika mladine, prvič obhajali (pred)božično mašo za mlade in študente, po maši je nadškof in metropolit Alojzij Cvikl blagoslovili prvič postavljene jaslice na Glavnem trgu oziroma v atriju cerkve sv. Alojzija.

Posebej smo veseli, da se je svete maše in blagoslova s sodelavci udeležil tudi župan mesta Maribor g. Saša Arsenovič, ki je na koncu blagoslova povdaril pomen in vrednost Alojzijeve cerkve za mesto Maribor.

Nadškof Alojzij je v pridi dejal:

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Današnja Božja beseda nam predstavi dve ženi: Ano, mamo Samuela, in Marijo. Na obe se je Bog ozrl. V Svetem pismu je le redko opisana tako velika predanost Bogu in tako močno zaupanje vanj, kot jo kaže Samuelova mati. Stisko, ki jo je doletela, sprejme iz Božje roke in se v njej zateka k Bogu. Ko je uslišana, se Bogu zahvaljuje in mu vrača dar, ki ga je prejela.

Mi se lahko Bogu zahvalimo in ga slavimo samo s tem, kar je storil za nas, kar nam je podaril in nam podarja. V Ani vidimo predpodobo in podobo Jezusove matere.

Če se je Bog na Ano ozrl z enim očesom, potem lahko rečemo, da je na Marijo pogledal z obema. Njena veličina ni v tem, da bi naredila nekaj velikega in jo je Bog zato opazil. Ravno nasprotno. Marijina veličina je v njeni majhnosti, ki pa je v Božji matematiki postane vedno veliko. Saj vemo kako je računal Jezus. Ena izgubljena ovca je enaka 99 najdenim in ena najdena drahma je vredna, da za proslavitev najdene drahme povabimo sosede in zapravimo vse kar smo našli in še nekaj zraven. Pri Bogu je veliko majhno in majhno postane veliko. Marija je postala velika ravno zato, ker je bila tako neznatno majhna in preprosta. Bog se je preprosto zagledal vanjo.

Marijina naloga je bila, da je »te velike reči sprejela«. Cerkveni očetje Marijo ravno zaradi tega postavljajo nasproti Evi, ki predstavlja človeka, ki dar zavrača in nam ponuja sadež smrti.

Marija, nova Eva, pa nam je v svojem naročju prinesla sad življenja in odrešenja. Marija je postala žena po prvotnem božjem načrtu. Žena, ki veruje, kljub temu, da vsega ne razume. Kljub strahu in pomislekom, ona popolnoma zaupa Bogu in mu je pripravljena izročiti svoje življenje. Zaradi Marijinega »zgodi se«, svet ni več ujetnik preteklosti, ampak se nam odpira drugačen jutri.

Marija postaja simbol človeka, ki sprejema božji načrt.

Božja beseda tudi nam nocoj postavlja 4 vprašanja:

• Kako jaz prepoznavam Božje vstopanje v moje življenje?
• Po katerih znamenjih ga prepoznam?
• Kako sprejemam njegove darove?
• Kako sprejemam njegov načrt za naše življenje?

Vsak od nas je v globini svojega srca povabljen, da si odgovori na ta vprašanja. Ko bomo nanje odgovorili, bomo spoznali, da smo ljubljeni, da nas Bog išče, da nam pokaže, kako nas ljubi. To bo naša srca napolnilo s srečo, veseljem in novim upanjem. Bog je na poti k nam. Mogoče se tega še niti ne zavedamo. Morda nas je strah, da se bomo zaradi Boga, ki je med nami, kot otrok, morali mnogim stvarem odpovedati. Mogoče se bojimo spreobrnjenja. Vendar pot v jamo k detetu je možna samo s sklonjeno glavo, ki je znamenje ponižnosti. Samo ponižni, skromni in otroškega srca so deležni Kraljestva, ki ga Otrok prinaša.

Jaslice, ki jih bomo po maši blagoslovili tu pred cerkvijo sv. Alojzija, tu na Glavnem trgu v Mariboru, želijo biti znamenje in vabilo, da se ob njih zaustavimo in razveselimo, da Bog prihaja k nam, k meni, k tebi, k vsakemu izmed nas. Potrebna je ponižnost, odprtost, čudenje, da prepoznamo v Novorojenčku našega Odrešenika. Ko se to zgodi, smo polni veselja in hvaležnosti. Zato naj bo na začetku teh letošnjih božičnih praznikov naša molitev: Gospod, daj nam pogum, da se podamo na pot, da te iščemo. Ti pa se nam razodeni, da se lahko srečamo s teboj. Potem bodo naši prazniki lepi in duhovno bogati.

(Foto Jože Potrpin – družina.si)