VEČNA MOČ

Berilo iz knjige preroka Danijela pušča v nas poseben občutek nečesa veličastnega, skrivnostnega, ki se zgodi sredi velike čage prestižne družbe kralja Baltazarja. Na najvišji ali lahko bi rekli tudi najnižji točki te zabave, ko kralj pred gosti želi javno desakralizirati svete posode iz judovskega templja, da bi s tem pokazal svojo moč, se zgodi šokanten preobrat, ki pokvari vso zabavo. Na steni se nenadoma, na presenečenje vseh, pojavijo prsti človeške roke, ki pišejo po steni skrivnostne besede.  Skušajmo si predstavljati ta pojav. Gotovo so se v trenutku vsi streznili; zapisano je, da je kralj prebledel. Ta reakcija kaže na izraz nemoči pred nečim neznanim. Poklicati morajo nekoga, ki jih lahko reši iz te zadrege iz tega šoka. Najdejo Danijela, za katerega vedo, da ima stik z nadnaravnim, da ima stik z Bogom in zato zna razlagati nenavadne stvari, četudi ujetnik. Njihova nemoč je trenutek Danijelove moči, ki mu jo da Bog, da govori naravnost resnico kralju, četudi napoveduje propad kraljestva. Bog je nad vsem. Pokazal je, da je pravičen in da so na svetu krivice poravnane, vendar z njegove strani. Največja kraljestva v zgodovini so minila, ljudje si ustvarjamo nova, ki bodo prav tako minila. Vse bo minilo: Kitajska bo minila, Rusija bo minila, Amerika bo minila in tudi mi bomo minili.

Bog se v berilu kaže kot vseobsegajoč: je silen v svoji vseobsežnosti; seže v projekte kralja Baltazarja, seže v sanje Danijela po katerem govori, dela velike in presenetljive stvari. Ste kdaj doživljali moč Boga ob veličastnem lepem prizoru iz narave ali ob strašnem neurju ali potresu, ki pustoši; Njegova silna moč in modrost se kažeta vsepovsod. Človek mnogokrat ostaja odprtih ust. V Božjih rokah je smrt in življenje ljudi.  Bog je po človeški izkušnji hkrati strašen in očarljiv kot pravi teolog Rudolf Otto. Zanimivo je, da Boga lažje spoštujemo, če se razodene na tak mogočen način, težje pa v drugem ponižnem načinu, če je blag, če je blizu, kakor v Božjem Sinu Jezusu Kristusu. Tam se je do konca izničil za vse, da bi pokazal spoštovanje do slehernega človeka zaradi tega, ker je narejen po božji podobi, ker je ljubljen. Vabi nas, da bi to gesto videli in se je oprijeli.

Mogoče smo kdaj doživeli njegovo prisotnost v tihi molitvi, adoraciji, ko smo potrpežljivo počakali v drži poslušanja, da bi nam spregovoril in bi v nas pritekla nova moč in tolažba.

Bog nam edini odgovarja na vprašanja: Od kje? Kam? V čem je smisel?  V njem najdemo pogum za preseganje svojih strahov, najdemo pogum za oznanjevanje tega, kar smo v njem izkusili in razumeli.

Predstavljajmo si, da pademo v deročo reko, ki nas odnaša. Sami se ne moremo potegniti iz vode, pač pa mora nekdo priti, da to stori. Pomemben je ta zunanji, ki stopi to nas. Že človek, ki nas reši, je prava blaženost, kaj šele Bog, ki rešuje človekovo notranjost, ki ljubi naše bitje do dna in mu želi vse najbolje.

Bog je živ in tudi nam želi, da bi bili živi, da nebi notranje umirali in umrli. Vsa naša oseba se grabi za Njim in ne branimo ji, da bi to delala. Pustimo si, da bi ga občudovali in slavili po zunanji moči in veličastnosti ter stopili v osebno  prijateljstvo z njim v domačem in neposrednem odnosu. Ne bojmo se stopiti v tišino, da bi ga srečali.

AMEN.

p. Marjan