Spoštovani sobratje duhovniki, drage študentke, dragi študentje, profesorice in profesorji; pozdrav vam, ga. prorektorica—-; predsednik Alma mater Europea, dr. Ludvik Toplak; Prodekan TF Enote v Mariboru, dr. Stanislav Slatinek; župnijski upravitelj Univerzitetne župnije Primož Lorbek , dragi bratje in sestre! Z veseljem vas pozdravljam na začetku novega akademskega leta, ko smo se zbrali s prošnjo za Božji blagoslov tega akademskega leta. Poseben pozdrav velja vam, nove študentke in študenti, ki ste na samem začetku nove poti. Želim vam, da bi se hitro vključili v novo okolje in v nov način dela. To sv. mašo bomo obhajali na  obletnico posvetitve naše stolnice, ki je mati vseh cerkva v naši nadškofiji. Vesel sem, da ste ob oltarju zbrani tudi člani stolnega kapitlja, hvala vsakemu od vas za sodelovanje pri vodenju nadškofije. Berilo iz  Pavlovega pisma Efežanom nam spregovori o tem, da se je skrivnost Boga v polnosti razodela v Jezusu Kristusu. Ta skrivnost ni bila namenjena samo izvoljenemu ljudstvu, ampak po apostolu Pavlu tudi poganom, lahko bi rekli vsem ljudem dobre volje. Pavel sebe doživlja kot najmanjšega med temi, ki po svetu oznanjajo Kristusov evangelij. Ima pa se za apostola, kajti na koncu se je Vstali Gospod tudi njemu osebno razodel in ga povabil, da njegovo ime ponese v svet.

Današnji evangelij nam spregovori o naši pripravljenosti, čuječnosti in budnosti. Seveda to velja v prvi vrsti za predstojnike v Cerkvi. Za te velja, da morajo modrost oblikovati  s poučljivostjo in molitvijo. Zvesti morajo biti nauku, ki so ga prejeli in ga ne smejo oblikovati po svoje. Ne smejo molčati, ko gre za resnico in poštenje.

To Jezusovo vabilo k čuječnosti ima tudi širši pomen. Vsakdo, ki mu je bilo kaj zaupano, je za to tudi odgovoren, odgovoren za to, kar je prejel. Zato ne moremo obveznosti, ki mi je naložena, prelagati na druge.

Tukaj vidim tudi izhodišče za razmišljanje ob začetku letošnjega akademskega leta.

»Od vsakogar, komur je bilo dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo. Komur so zaupali mnogo, od njega bodo še več terjali«.

Človek postane to, kar pričakuje. Kdor nič ne pričakuje, postane človek, ki živi od danes do jutri.

Življenje kristjana je čas pričakovanja Gospodovega drugega prihoda. Ta čas pričakovanja ni prazen čas, ampak je čas mojega sodelovanja, ko jaz ponudim Njemu, ki prihaja v ta svet,  svoje roke in noge. Na tej poti nisem sam, saj se mi Vstali Gospod daje v hrano, da bi moj pogled ostal vedno usmerjen k cilju.

Na začetku je dar, ki ga je vsak od nas prejel. Dar je vedno rodoviten, kot je rodovitna ljubezen. Če postane ljubezen vase zaprta, ni prava ljubezen.

Jezus nas vabi k odgovornosti pred Bogom. Ta odgovornost se pokaže v dobroti in radodarnosti, kot hvaležnost za prejeti dar.

Ne smemo misliti samo na naše obveznosti, na to kaj moramo vsak dan narediti, kajti prej ali slej bomo utrujeni in naveličani. Tudi ne na uspeh, kajti postali bomo prej ali slej razočarani in frustrirani. Pred seboj moram imeti dar, ki mi je zaupan in sem za ta dar vesel in hvaležen, in moj odgovor na dar je sodelovanje s tem darom. To pa v meni rodi odgovornost in zavzetost.

Zato danes prosimo za blagoslov tega novega akademskega leta in za dar Svetega Duha na začetku te nove poti. Sveti Duh je tisti, ki ne razsvetli samo razuma, ampak ogreje tudi naša srca. Razum brez srca rodi inteligenco, ki je ozka in hladna, saj na človeka gleda samo kot na bitje razuma, ki se naslanja samo na dokaze in raziskave, ne dopušča pa obstoja živega Boga, njegove Besede in njegovega vstopanja v naš svet in v naše odnose.

Kadar Sveti Duh vodi naša srca in razsvetljuje naš razum, je vse to poenoteno in dobi novo perspektivo. Našo pot začnemo sprejemati kot rast iz manj k več, od preprostega k bolj zahtevnemu, od začetnega spoznanja k vedno popolnejšemu. Iz malih semen resnice počasi rastemo k popolni resnici, od skromne ljubezni do tiste darujoče, ki nam jo razodeva Božji Sin  na križu. Naše življenje je nenehna rast, ne samo telesna, za človeka je zelo pomembna tudi duhovna, intelektualna in kulturna rast. Vse to pa se mora zliti v eno samo celoto.

Danes, ko obhajamo obletnico posvetitve naše stolnice še ena misel o cerkvi, pisano z malo začetnico, to je o zgradbi, v kateri nas Bog zbira, da nas nagovori in smo deležni njegovih nadnaravnih darov, ki smo jih deležni po zakramentih. Ravno po tem se cerkev loči od vseh drugih prostorov. V cerkev stopamo z vero in spoštovanjem.

V cerkvi kot stavbi se prepoznamo kot živa Cerkev, ki ni narejena z rokami, ki ni delo človeških rok, je skupnost, ki se je, kot Božje ljudstvo rodila na križu, iz Jezusove prebodene strani. V Cerkvi imamo vsi dostop do Očeta. Nismo več tujci in priseljenci, temveč domačini,  v hiši, ki je zidana na temelju, katerega vogelni kamen je Jezus sam.

Ta zgradba pa ni mrtva in negibna stvar. V njej je življenje in stalna rast, ker se vanjo vzidavajo vedno novi člani. Tako ni navadna hiša, je Božji tempelj, v katerem biva Sveti Duh, ki ga s svojo prisotnostjo posvečuje.

Biti del tega velikega in živega občestva je tisto, za kar je Jezus trpel in umrl na križu, da bi nas zbral v eno družino. V to družino smo vstopili po zakramentu sv. krsta. To življenje je življenje z drugimi in za druge.

Drage študentke in študenti, vesel sem, da se udeležujete sv. maš in drugih dejavnosti ki jih ponuja Univerzitetna župnija tukaj v Mariboru.

Želim vam, da v času študija dobite izkušnjo Cerkve, kjer je središče obhajanje evharistije. Tu najbolj doživimo, da je Cerkev skupnost, katere središče je Vstali Gospod.

Želim, da vašo župnijo doživite kot skupnost, ki hodi skupaj, kjer se počutite sprejete in doma, in kjer lahko iščete odgovore na nešteta vprašanja in pričakovanja.

Naj vam Univerzitetna župnija pomaga, da ne boste  del toka današnje miselnosti, del množice, ki živi in se odloča, kot narekuje javno mnenje in nam to prodajajo mediji.

Izkoristite priložnost, ki vam je dana, da postajate zrele in samostojne osebnosti, ki imajo oseben odnos z Bogom. Ta odnos je pomemben. Iz tega odnosa se rodi prava ustvarjalnost, ki išče nove poti predvsem v naših medsebojnih odnosih, kar rodi pravo spoštovanje in dialog med nami.

Naj bo letošnje akademsko leto za vas študentke in študenti, za vas, profesorice in profesorji, in za vas, ki vodite študentsko pastoralo, prežeto z Božjim blagoslovom in naj obrodi bogate sadove!

Naj nas spremlja priprošnja zavetnika naše stolnice, sv. Janeza Krstnika; zavetnika Univerzitetne župnije, sv. papeža Janeza Pavla II., in bl. A. M. Slomška ter varstvo nebeške Matere Marije!