Spraševanje vesti

»in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28)

Gospod, utrujeni smo. Žalostni. Zdelani. Čeprav mladi in polni življenja, kot ljudje govorijo ali pričakujejo od nas… smo tudi mi ali prav mi tudi utrujeni, razočarani, prevarani, ranjeni od življenja, od lastnega greha, pa tudi grehov drugih.

Zato smo tu, pred Tabo, s Teboj, da Ti izpovemo vse, vse kar nas teži, bremeni, stiska k tlom; kar nam ne da dihat in daje občutek ujetosti ali praznine. Vsako srce to pozna. Ti pa nas poznaš bolj kot mi sami sebe in veš, kaj potrebujemo. Ti veš, kaj potrebujem – za novo moč, novo veselje, življenje, upanje.

Priznam. Grešil sem. V mislih, besedah in dejanju. Proti drugemu, proti sebi, proti Tebi. Tudi jaz sem ranil druge, potrebujem odpuščanja, usmiljenja, ozdravljenja.

Za vse prevare in laži, za ves egocentrizem in napuh, ko sem želel, da bi bilo vse po moje in ni bilo prostora Zate in Tvoje načrte, Tvojo besedo za moje življenje. Ko sem hotel biti prvi med ljudmi, ko je bila moja korist na prvem mestu. Ko sem gledal le sebe in ni bilo prostora, ne Zate ne za ljudi. Ko so šle iz mojega srca kletve, žaljive, prazne, lažne besede. Prezir. Hiperkriticizem. Superiornost. Misel, da sem več, da sem nad drugimi. Oprosti, Gospod, za to kletko mojega jaza in mi pomagaj iti ven iz nje. Na pot svobode, ljubezni. Naj močno zahrepenim po Ljubezni in temu hrepenenju sledim, oblikuj me po njej, po sebi, moje srce, da bo njem čim manj jeze, nevoščljivosti in strahu, zavisti, ljubosumja, nečistosti in nezmernosti vseh vrst – v spolnosti, pijančevanju, omamljanju, begu vseh vrst. Begu v svet, ki ga ni, ker so rane in bremena morda res težka ali celo lahko pretežka; a tam znova samo le še enkrat padem, se ranim in zakrvavim. In breme je težje, ne lažje. Raste utrujenost, žalost, bolezen namesto veselja, upanja, svobode, notranje moči. Hvala, ker mi odpuščaš tudi to, ker mi prihajaš naproti prav tam, kjer čutim, da imam najmanj upanja in moči, ali včasih še celo uvida, da je res tako. Da je res vse to tudi zlo.

Kako hodim k maši? Kako prejemam zakramente? A jih? SI jih želim? Želim zares srečati Tebe v njih? In se tudi kaj pripravim za to? Želim rasti v veri? Spoznavanju Tebe, Boga? Kje, pri kom iščem odgovore, pomoč? Če sploh jih – ali bežim in iščem izgovore in se izgovarjam na Cerkev in druge? Res je, tudi ona lahko kdaj rani, tako kot mi – je grešna, a tudi sveta, ker si Ti v njej in nas tudi po njej želiš pripeljati k sebi. Tu prebivaš pod živo podobo Kruha in daru zakramentov. Po daru Sv. Duha pa prebivaš tudi v nas.

Kako živim to dostojanstvo? Dostojanstvo Božjih otrok? Skrbim zase in mojo celostno rast? Duhovno, čustveno, telesno? Sem resničen tempelj Sv. Duha. Resničen tempelj. Kaj delam z njim? S Teboj? S Teboj v meni?

Hvala, ker mi ga pomagaš čistiti, negovati, ker želiš, da je čim lepši, kajti samo od sebe se nič ne zgodi. Moram sodelovati s Teboj, če hočem sadove teh velikih darov.

Ti ne želiš, da bi bil ujetnik strasti, svojih ali drugih prevar in spletk sveta, odnosov, ki ne osvobajajo, ampak zasužnjujejo, manipulacij in laži, praznih besed, ne želiš, da da sem žrtev drugih, ampak da živim polnost svobode in veselja, dostojanstva Tvojih otrok. In mi želiš pomagati pri tem.

Pomagaj mi prečistiti Tvojo in svojo pravo podobo. Kdo si Ti? In kdo sem jaz v Tvojih očeh. Zakaj si prišel in daroval svoje življenje zame? Zame.

Pripravila: Univerzitetna župnija Maribor