Meni Zapri

Velikončna vigilija

Nagovor papeža Frančiška pri Velikonočni vigiliji

»Po soboti« (Mt 28,1) so šle žene h grobu. Tako se je evangelij te svete vigilije začel s soboto. To je dan velikonočnega tridnevja, ki ga najbolj spregledamo, ker smo polni nepotrpežljivega pričakovanja, da od petkovega križa stopimo do nedeljske aleluje. Letos pa bolj kot kadarkoli opažamo tudi veliko soboto, dan velike tihote. Lahko se kot v ogledalu prepoznamo v čutenjih žena na tisti dan. Kot mi so imele v očeh dramo trpljenja, nepričakovano tragedijo, ki se je zgodila kar naenkrat. Videle so smrt in so imele smrt v srcu. Bolečini se je pridružil strah: ali tudi njih čaka enak konec kot Učitelja? Potem pa še strahovi za prihodnost, ki jo bo treba vso na novo zgraditi. Ranjeni spomin, zadušeno upanje. To je bila zanje najtemačnejša ura; kakor za nas.

A v tem stanju se žene ne pustijo ohromiti. Ne popustijo temnim silam pritoževanja in žalovanja, ne zapro se v črnogledost, ne zbežijo iz resničnosti. Naredijo nekaj preprostega in izrednega: doma pripravljajo dišave za Jezusovo telo. Ne odpovedo se ljubezni: v temi srca prižgejo usmiljenje. Marija v soboto, na dan, ki ji bo posvečen, moli in upa. Ko jo izziva bolečina, zaupa v Gospoda. Te žene nevede v temi te sobote pripravljajo »zarjo prvega dne v tednu«, dne, ki bo spremenil zgodovino. Jezus kot seme v zemlji začenja kaliti v svetu novo življenje; in žene z molitvijo in ljubeznijo pomagajo upanju, da se razcveti. Koliko ljudi je v žalostnih dneh, ki jih preživljamo, delalo in delajo kakor te žene, ko sejejo kali upanja! Z malimi dejanji skrbi, naklonjenosti, molitve.

Ob zori gredo žene h grobu. Tam jim angel reče: »Ne bojte se. Ni ga tu, vstal je« (5-6). Pred grobom slišijo besede življenja … In potem srečajo Jezusa, tvorca upanja, ki potrdi oznanilo in reče: »Ne bojte se« (10). Ne bojte se, ne plašite se; to je oznanilo upanja. Tudi za nas danes. To so besede, ki nam jih Bog ponavlja v noči, ki jo preživljamo.

To noč si pridobivamo temeljno pravico, ki nam ne bo odvzeta: pravico do upanja. To je novo upanje, živo, ki prihaja od Boga. Ni goli optimizem, ni trepljanje po rami ali priložnostna spodbuda. Je dar iz nebes, ki si ga ne moremo priskrbeti sami. Saj bo še vse dobro, vztrajno govorimo te tedne in se oklepamo lepote naše človeškosti in iz srca prinašamo te besede spodbude. A ko tečejo mimo dnevi in rastejo strahovi, lahko še tako drzno upanje izpuhti. Jezusovo upanje je drugačno. V srce polaga gotovost, da zna Bog vse obrniti v dobro, ker celo iz groba prikliče življenje.

Grob je kraj, od koder tisti, ki vstopi vanj, ne pride ven. Toda Jezus je prišel ven za nas, vstal je za nas, da bi prinesel življenje, kjer je bila smrt, da bi sprožil novo zgodbo, kjer je že bil zavaljen kamnit pokrov. On, ki je prevrnil gmoto pri vhodu v grob, lahko odstrani tudi skale, ki nam zapirajo srce. Zato se ne predajmo obupovanju, ne valimo kamna na upanje. Moremo in moramo upati, ker je Bog zvest. Ni nas pustil samih, obiskal nas je: k nam je prišel v vsakršnih naših okoliščinah, v bolečini, v stiski, v smrti. Njegova luč je razsvetlila temo groba; danes želi doseči najtemnejše kotičke življenja. Sestra, brat, čeprav si v srcu pokopal upanje, se ne vdaj. Bog je večji. Tema in smrt nimata zadnje besede. Korajža velja, z Bogom ni nič izgubljeno!

Pogum: to je beseda, ki jo v evangelijih slišimo vedno iz Jezusovih ust. Samo enkrat jo izrečejo drugi, ko rečejo beraču: »Pogum! Vstani, Jezus te kliče!« (Mr 10,49). On, Vstali, dviga nas, berače. Če si šibak in slaboten na poti, če padeš, se ne boj, Bog ti ponuja roko in ti govori: »Korajža velja!« Ti pa bi lahko rekel kot don Abbondio: »Korajže si ni mogoče dati!« (ManzoniZaročenca XXV). Ne moreš si je dati, lahko pa jo prejmeš kakor dar. Dovolj je odpreti srce v molitvi, dovolj je malce privzdigniti tisti kamen, ki leži na odprtini srca, da se vanj spusti Jezusovo luč. Dovolj je, da ga povabimo: »Pridi, Jezus, v moje strahove in tudi meni reci: Korajža velja!« S teboj, Gospod, bomo preizkušani, ne pa zmedeni. In naj v nas prebiva taka ali drugačna žalost, bomo vedno čutili, da moramo upati, ker se s teboj križ izteče v vstajenje, ker si ti z nami v temi naših noči; ti si gotovost v naših negotovostih, Beseda v naših molkih; in nič nam ne bo nikoli moglo ukrasti ljubezni, ki jo gojiš do nas.

Glejte, to je velikonočno oznanilo, oznanilo upanja. Vsebuje pa še drugi del, poslanje. »Pojdite in povejte mojim bratom, naj gredo v Galilejo« (Mt 28,10), reče Jezus. »Pred vami pojde v Galilejo« (7), reče angel. Gospod gre pred nami. Lepo je vedeti, da hodi pred nami, da je obiskal naše življenje in našo smrt, da bo šel pred nami v Galilejo, na kraj, ki njega in njegove učence spominja na vsakdanje življenje, družino, delo. Jezus želi, da tja ponesemo upanje, v življenje vsakega dne. Toda Galileja je bila za učence tudi kraj spominov, posebej na prvi klic. Vrniti se v Galilejo pomeni, da se spominjamo, da nas je Bog vzljubil in poklical. Pot moramo nadaljevati tako, da se spomnimo, kako smo se rodili in prerodili po zastonjskem klicu ljubezni. To je za vselej izhodiščna točka, še posebej v krizah, v času preizkušnje.

To pa še ni vse. Galileja je bila najbolj oddaljena pokrajina, od koder so prihajali v Jeruzalem. In to ne le zemljepisno, Galileja je bila tudi najbolj oddaljena od svetosti Svetega mesta. Bila je področje, ki so ga naseljevala različna ljudstva, ki so sledila različnim verskim praksam. To je bila »poganska Galileja« (Mt 4,15). Jezus jih pošilja tja in pričakuje, da bodo od tam šli dalje. Kaj nam govori to dejstvo? Da oznanilo upanja ne sme biti zaprto za našimi svetimi okopi, ampak ga je treba ponesti vsem, ker vsi potrebujejo opogumljenja; in če tega ne bomo storili mi, ki smo se z roko dotaknili »Besede življenja! (1 Jn 1,1), kdo bo to storil? Kako lepo je biti kristjan, ki tolaži, ki nosi breme drugih, ki spodbuja; ki je glasnik življenja v času smrti! V vsako Galilejo, v vsako pokrajino človeštva, ki mu pripadamo in ki nam pripada, ker smo vsi bratje in sestre, ponesimo pesem življenja! Utišajmo krike smrti, dovolj je vojn! Naj se ustavi proizvodnja orožja in trgovina z njim, ker potrebujemo kruha in ne pušk. Naj se prenehajo splavi, ki ubijajo nedolžno življenje. Naj se odpro srca tistih, ki imajo, da napolnijo prazne roke tistih, ki so brez najpotrebnejšega.

Žene so slednjič Jezusu »objele noge« (Mt 28,9), tiste noge, ki so naredile dolgo pot, da so prišle nam naproti, tako daleč, da so vstopile v grob in iz njega izstopile. Objele so noge, ki so poteptale smrt in odprle pot upanja. Mi, romarji, ki iščemo upanje, se danes oklepamo tebe, vstali Jezus. Obračamo hrbet smrti in odpiramo srca tebi, ki si življenje.