Spoštovani študentje, cenjeni pedagoški sodelavci!

Kot župnijski upravitelj Univerzitetne župnije v Mariboru, vas vse prav prisrčno pozdravljam! Začel bom z besedami evangelista Luka: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.« Tem besedam smo prisluhnili pri maši preteklo nedeljo. Naj bodo izhodišče za nekaj misli ob začetku novega akademskega leta 2022/23.

Namenoma sem izbral besede iz Jezusove prilike o gorčičnem semenu. Zakaj? Na misel mi je namreč prišla »moč« drevesa in njegovih korenin. V Štanjelu na Krasu sem opazil, v kako zahtevnih pogojih je raslo drevo, raslo je namreč iz zidu stare zapuščene kraške hiše. S svojimi koreninami je počasi leto za letom, raslo v in pod temelje hiše, vraščalo se je v njeno zidovje, a je ni porušilo. Lahko bi dejal, da je drevo raslo v nekem sožitju s hišo, kot bi bilo njen stanovalec. Nista si bili v napoto, nasprotno, opaziti je bilo, kot da potrebujeta druga drugo, drevo hišo in hiša drevo.

Kaj želim povedati? Želim si, da bi se v novem akademskem letu, kot korenine in veje s hišo, prepletala med seboj vera in znanost. Da bi živeli v sožitju! Zraščeni druga z drugo! Želim da bi vera in ob njej znanost preoblikovali naše življenje, tudi na področjih, kjer se nam zdi, da to ni mogoče. Ne presekajmo korenin vere, niti ne rušimo sten znanosti. Dopustimo, da rasteta skupaj! Vera namreč ne ogroža znanosti in ne znanost vere. Če presekamo korenine vere ali rušimo znanost, se bodo prej ali slej pokazale nepopravljive razpoke. Drevo bi usahnila in hiša bi zgubila svojo trdnost. Ne eno in ne drugo se ne sme zgoditi.

Od nas je odvisna prepletenost in sožitje med vero in znanostjo. Obe namreč dajeta trdnost in gotovost našemu življenju. Naj bo to opazno tudi v tem akademskem letu!

Spoštovani študentje in profesorji, želim vam uspešno in blagoslova polno akademsko leto.

Primož Lorbek

Žup. upravitelj Univerzitetne župnije v Mariboru