Kateheza: Sveto pismo kot kraj pogovora z Bogom
prispevekSvetopisemski odlomek: Ps 119,1.15.18.48.105.130
Blagor njim, katerih pot je popolna,
ki hodijo v Gospodovi postavi. […]
O tvojih ukazih hočem premišljati
in spoštovati tvoja pota. […]
Odpri mi oči, da bom gledal
čudovita dela tvoje postave. […]
Dvigal bom roke k tvojim zapovedim, ki jih ljubim,
in premišljal bom o tvojih zakonih. […]
Tvoja beseda je svetilka mojim nogam,
je kakor luč na moji stezi. […]
Razodetje tvojih besed razsvetljuje,
nevednim daje razumnost.
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes bi se želel ustaviti pri molitvi, ki jo lahko opravimo tako, da začnemo s svetopisemskim odlomkom. Besede Svetega pisma niso bile napisane, da bi ostale ujete na papirusu, pergamentu ali papirju, ampak da bi jih oseba, ki moli, sprejela ter jim tako dala kliti v lastnem srcu. Božja beseda gre do srca. Katekizem takole pravi: »Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev – Svetega pisma ne moremo brati kot romana, mora ga spremljati molitev –, da bi se tako vzpostavil pogovor med Bogom in človekom« (KKC, 2653). Molitev te tako vodi, saj je pogovor z Bogom. Tista vrstica Svetega pisma je bila zapisana tudi zame, pred mnogimi stoletji, da bi mi prinesla Božjo besedo. Zapisana je bila za vsakega med nami. Vse vernike doleti naslednja izkušnja: odlomek iz Svetega pisma, ki sem ga slišal že velikokrat, mi nekega dne nenadoma spregovori in mi osvetli neko situacijo, ki jo živim. A potrebno je, da sem jaz tisti dan tam, na srečanju z Besedo. Biti tam in poslušati Besedo. Bog gre mimo vse dni in vrže seme v zemljo našega življenja. Ne vemo, če bo danes našel suho zemljo, robidovje ali pa dobro zemljo, ki bo dala rast tisti klici (prim. Mr 4,3-9). Odvisno je od nas, od naše molitve, od odprtega srca, s katerim se približamo Svetemu pismu, da bi postalo za nas živa beseda Boga. Bog stalno hodi mimo in to preko Svetega pisma.
Kakor da bi preko molitve prišlo do novega učlovečenja Besede. Mi smo »tabernaklji«, kjer Božje besede hočejo biti sprejete in varovane, da bi lahko obiskale svet. Za to se je treba k Svetemu pismu približati brez nekih drugih ciljev, brez instrumentalizacije. Vernik v Svetem pismu ne išče opore za lasten filozofski ali moralni pogled, temveč ker upa na srečanje; ve, da so te besede bile napisane v Svetem Duhu in da jih je zato v tem istem Duhu treba sprejeti in razumeti, da bi se srečanje uresničilo. Nekoliko mi je nadležno slišati kristjane, ki deklamirajo vrstice iz Svetega pisma kakor papagaji.
»Ah, ja … Gospod pravi … hoče tole …« Ampak ali si se srečal z Gospodom pri tej vrstici? Ne gre za problem spomina. Gre za problem spomina srca, ki te odpira za srečanje z Gospodom. Tista beseda, tista vrstica te vodi v srečanje z Gospodom.
Mi torej beremo Sveto pismo, da bi to »bralo nas«. Milost je, da se lahko prepoznamo v tej ali oni osebi, v tej ali tisti situaciji. Sveto pismo ni napisano za človeštvo na splošno, ampak za nas, zame, zate, za moške in ženske iz mesa in krvi, za moške in ženske z imenom in priimkom, kakor sem jaz, kakor si ti. In Božja beseda, napolnjena s Svetim Duhom, ko je sprejeta z odprtim srcem, ne pušča stvari, kot so bile prej, nikoli. Nekaj spremeni. In to je milost in moč Božje besede.
Krščansko izročilo je bogato z izkušnjami in razmišljanji o molitvi s Svetim pismom. Posebej se je uveljavila metoda »lectio divina«, ki je nastala v meniškem okolju, a jo sedaj prakticirajo tudi kristjani, ki obiskujejo župnije. Gre predvsem za branje svetopisemskega odlomka s pozornostjo. Lectio divina pomeni predvsem brati svetopisemski odlomek s pozornostjo. In še več: rekel bi »s pokorščino« besedilu, da bi tako razumeli, kaj pomeni samo po sebi. Zatem se vstopi v dialog s Svetim pismom, tako da tiste besede postanejo motiv za meditacijo in molitev: zvest besedilu, se začnem spraševati, kaj »pravi meni«. Gre za delikaten del: ni treba zdrsniti v subjektivistične interpretacije, temveč se postaviti v sled izročila, ki vsakega med nami povezuje s Svetim pismom. Zadnji korak lectio divina je kontemplacija. Tukaj besede in misli pustijo prostor ljubezni, kakor med zaljubljencema, ki jima je včasih dovolj, da se gledata v tišini. Svetopisemsko besedilo ostane kakor ogledalo, kakor ikona, ki se jo kontemplira. In tako se pogovarjamo.
Preko molitve Božja beseda začne prebivati v nas in mi v njej. Beseda navdihuje dobre sklepe in podpira dejanja; daje nam moč, daje nam vedrino in nam tudi takrat, ko nas postavi v krizo, daje mir. V »poklapanih« in zmedenih dneh zagotavlja srcu jedro zaupanja in ljubezni, ki ga varuje pred napadi hudega.
Tako Božja beseda postane meso – dovolil si bom uporabiti ta izraz: postane meso v tistih, ki jo sprejmejo v molitvi. V kakšnem od starodavnih besedil se pojavi intuicija, da se kristjani tako zelo istovetijo z Besedo, da četudi bi zgorela vsa Sveta pisma na svetu, bi se še vedno lahko rešilo odtis preko sledi, ki jo je pustilo v življenju svetnikov.
Krščansko življenje je istočasno delo pokorščine in ustvarjalnosti. Dober kristjan mora biti pokoren, a prav tako mora biti ustvarjalen. Pokoren, ker posluša Božjo besedo; ustvarjalen, ker ima v sebi Svetega Duha, ki ga spodbuja, da jo uresničuje. Jezus ob koncu enega od svojih govorov, kjer govori v prilikah, to pove z naslednjo primerjavo: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada – srca – novo in staro« (Mt 13,52). Sveto pismo je neizčrpen zaklad. Gospod naj nam pomaga, vsem nam, da bomo preko molitve iz njega vedno bolj zajemali. Hvala.
Papež Frančišek
