Meni Zapri

Najino iskanje resnice

LE KDO SE LAHKO POROČI DVAKRAT? OD KATOLIŠTVA DO PROTESTANTIZMA IN NAZAJ

Zakonca Koprivnik sta preprost in sproščen mlad zakonski par, ki z odprtim srcem in iskreno vero išče Boga. Svojo zgodbo iskanja Resnice sta razgrnila v prostorih Unizup, črno na belem, v sredo 4. marca po študentski maši na priprošnjo skupine PRO-LIFE MB, ki je poskrbela za organizacijo srečanja.

Tako smo se mladi in mladi po srcu v večernih urah zbrali v sobici Unizup, da bi naša ušesa ujela ritem duha pričevalcev. Študentka Sara je pogumno pozdravila zbrane in predrla led s predstavitvijo gostov, ki sta se že udomačila na odru. Po kratki molitvi pod vodstvom s. Simone pa nas je mlad par s svojo besedo močno prijel pod roko in odpeljal naravnost skozi njuno zgodbo.

Proti koncu srednje šole, so njune poti našle skupno smer in postala sta par. Robi je navkljub tradicionalizmu doma, bil zagret vernik in jasno izražal svoja prepričanja, pri Mirjam je bila v najstniških letih situacija ravno obratna. Srečanje na angleškem protestantskem kampu pa je v njej znova prebudilo tlečo iskrico po Božjem in zanetilo ogenj. Sčasoma sta oba začela obiskovati manjšo protestantko skupnost v Mariboru, ob kateri sta duhovno zrasla. Na ta čas imata zelo lepe spomine: »Bili so nama kot družina.« pravita.  Ker jima je katoliška Cerkev ob tem postala vse bolj tuja, sta se odločila svoj večni DA skleniti po njihovem obredu. Mirjam se spominja nemira, ki ga je čutila pred poroko, ali sta se prav odločila; kaj če pozneje ugotovi, da ne? Starši niso bili preveč navdušeni nad njunim prestopom, a so ju na njuni cesti življenja sprejemali in podpirali. Ko sta dobila prvega otroka, je Mirjam svoj čas začela posvečati raziskovanju o koreninah krščanstva in njegovemu razvoju skozi stoletja. Robiju je zastavljala vse težja vprašanja v povezavi s katolištvom, evharistijo ipd., na katera kmalu ni več mogel najti odgovorov. Sledil je čas debat, premlevanj v osredotočanju na razlike med katolištvom in protestantizmom. In na koncu koncev sta se poročila še enkrat, a tokrat je obred bil katoliški. Hvaležna sta protestantski skupinici za vso izkazano ljubezen, a verjameta, da je katolištvo tisto v katerem želita živeti. Spodbujata k odprtemu iskanju resnice in zavedanju, da so tudi protestanti naši bratje in sestre s katerimi pravzaprav služimo istemu Bogu, a v njunem primeru je bilo osredotočanje na razlike ključno pri sprejemanju odločitve.

Tekom njunega pripovedovanja ni manjkalo zalog smeha in topline s katero sta pričevala za Njegovo ime. Še posebej me je presenetila njuna mladost, saj bi ju z lahkoto »zamenjala« za sošolca na faksu, hkrati pa zrelost in pripravljenost se dati na razpolago, biti živa priča Jezusove ljubezni. V glavnem zelo nagovarjajoče in še bolj navdihujoče.

Barbara