15.maja 2024 smo imeli na UNIZUP-u dva prav posebna gosta – bivša UNIZUP-ovca, pa tudi KŠD-jevca, skavta, nenazadnje zakonca in starša treh otrok, Zale, Erazma in Izaka. Z nami sta prijeten večer preživela Simon in Sara Brezovnik.

Simon in Sara sta se spoznala zelo zgodaj, pri starosti 13 in 15 let, in sicer na pomladovanju pri skavtih, glede katerega je imel Simon  sprva precej pomislekov (menda ni šlo nobeno izmed »lepih« deklet, za katere si je to želel, Sara pa je bila (menda) takrat še zanj premlada :)) Uporniška, kot je, se mu je dobro dokazala z grajenjem bivaka, pa tudi z dolgimi pogovori ob večerih, in sklenila sta, da postaneta par.

Sara in Simon sta tekom svoje poti izpodbijala številna danes v družbi splošno sprejeta prepričanja – da se je treba v mladosti izživeti in se ne vezati preveč na eno osebo, iti bolj za kariero in tudi ne imeti (pre)zgodaj otrok. Kljub vsemu njuna pot ni bila brez preizkušenj; sprva sta se soočila s problemom (pre)velike čustvene navezanosti, morda tudi ljubosumja in odvisnosti, pa z različnimi prinesenimi vzorci prepiranja, spoprijela pa sta se tudi s problemom pornografije. Za časa zakonskega življenja pa so se pojavili novi izzivi, kot je bilo rojstvo prve hčerkice Zale v času njunega študija, potem je bila tukaj nosečnost z Erazmom, dečkom s posebnimi potrebami, in pred kratkim še spontani splav deklice Klare.

V zvezi s preizkušnjami sta dejala, da te so (in še vedno) prihajajo, vendar je bistveno lažje, ko ugotoviš, da si z zakoncem v isti »ekipi« in imaš zaradi tega tudi skupni cilj.

Celotno pričevanje je bilo res iskreno in lepo, v spominu pa mi je ostalo nekaj dogodkov in pripetljajev.

Prvi izmed njih je bilo njuno poročno potovanje v Zanzibar, ki je bil neke vrste prispodoba ali pa uvod v njuno zakonsko življenje. Tam so ju namreč skoraj okradli, nekajkrat ju je ustavila policija, napadli so ju stekli psi, odpovedali so ladjo … Skratka, zelo malo stvari je šlo po načrtu, a je bil končni razplet pogosto lepši od prvotnega.

Drugi je bila nosečnost z Erazmom, za katerega so zdravniki kaj kmalu na kontrolah opazili, da se ne razvija povsem pravilno, in da mi ukrivljene noge in roke. Kljub povedanemu, sta Simon in Sara vztrajala, da otroka obdržita, ne glede na to, kakšen je, čeprav sta bila ob tem deležna tudi nasprotovanja in neprimernih pripomb. V mislih mi ostaja Sarina misel, da je takrat, ko so jo najbolj prepričevali, da ga ne bi obdržala, najbolj čutila, da si tudi ta otrok zasluži ljubezni in življenja.

Tretji je bila preizkušnja spontanega splava deklice Klare. Kljub teži situacije je Sara povedala, da jo je v tistem obdobju zelo pomirila misel – »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo. « (Job 1, 21).

Zadnji pa je bila v bistvu misel, da si kljub trem otrokom in redni zaposlitvi še vedno znata vzeti čas zase kot zakonca in tudi vsak posebej- aktivna sta v zakonski skupini ter vsak posebej še v moški in ženski skupini.

Večer je še prehitro minil v sproščenem in nasmejanem vzdušju, ki sta ga zagotovo s seboj prinesla Simon in Sara. Z veseljem ju sprejmemo še kdaj, skupaj z mislijo, da Bog deluje v našem življenju, če ga spustimo vanj, in da pri Njem ni nič nemogoče.

Klara Mirkac