Študentom medicine in nekaterim, ki so že v postopku specializacije sem spregovorila o logoterapiji in njeni praktičnosti za uporabnost pri delu z ljudmi.  Logoterapija je tretja dunajska šola psihoterapije, ki jo je ustanovil Viktor Emil Frankl (1905 – 1997). Je precej mlada disciplina, vendar se z njo po vsem svetu ukvarja precej priznanih strokovnjakov. Ime je sestavljeno iz grških besed logos (smisel) in therapeuein (zdraviti). Dobesedni prevod bi pomenil zdravljenje (duševnosti) s smislom. Frankl se v svojih teorijah osredotoča na človeka in njegovo bivanje. Njegove teorije o tem, kdo je človek, temeljijo na treh stebrih, preko katerih raziskuje človekovo bivanje. Ti stebri so: svobodna volja, volja do smisla in smisel življenja. Preko teh stebrov lahko povzamemo, da ima logoterapija človeka za bitje, ki išče smisel in je odgovorno za njegovo izpolnitev vsak dan znova in znova. Logoterapija je prinesla v psihoterapijo nov pogled na človeka, saj gleda nanj celostno in ne redukcionistično. Logoterapija je v svoji osnovi antropološko naravnana in gleda na človeka v vseh treh razsežnostih: telo, duša in duh. Človek je svobodno bitje, vendar je svoboda razumljena kot taka, da s seboj prinaša tudi odgovornost posameznika za njegovo življenje. Človek se velikokrat sprašuje o tem, kaj je smisel njegovega življenja. Logoterapija poskuša človeku, ki se znajde v različnih življenjskih stiskah, v njegovem življenju odkrivati in udejanjati konkretne možnosti za uresničevanje smisla. Študentom medicine in specializantom sem na koncu poskušala opredeliti, kako je pomembo, da se kot bodoči  zdravstveni delavci vedo pri svojem delu in ob delu opolnomočiti tudi z znanji, ki jim bodo pomagale razumeti težke situacije s katerimi se bodo srečevali v svoji praksi. Da bo njihovo delo imelo smisel, pa naj ne pozabijo na citat od V. Frankla: »Ni na človeku, da bi zastavljal vprašanja o smislu življenja, ampak je on tisti, ki mora odgovoriti na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje.«

Zapisala: Darja Kalamar Frece