Škof Jamnik razmišlja o dostojanstvu mojega in vsakega človeškega življenja; o vesti in svobodi, o srečanju in poti, ki jo je povabljen prehoditi vsak človek, da v svojem bistvu postaja vedno bolj to, kar je…
Še naprej verjemi, da si s svojimi občutenji in svojim delom del nečesa veličastnega; Čim bolj boš v sebi gojil to prepričanje, tem bolj bosta svet in stvarnost črpala iz tega.
(Rainer maria Rilke)
V hipu bolj živo in očitno doživljamo kar se dogaja že desetletja: kjerkoli živimo na tem planetu smo bolj kot smo kadarkoli misli odvisni in pogojeni drug z drugim, in to tako v dobrih in plemenitih dejanjih in odgovornosti za skupno dobro, kot tudi v sem slabem, ki se kaže v strahoviti tekmovalnosti, omami želji po neprestanem napredku ter neizprosni in kruti logiki, ki v središče človeške zgodovine postavlja kapital, človek je pa vse bolj suženj tega. V času pandemije papež Frančišek v svojih govorih vseskozi poziva h globalni solidarnosti in odgovornosti. (Comodo 2020)
V prvi splošni avdienci po izbruhu pandemije 2. septembra 2020 je izpostavil ključno vprašanje za življenje sveta po pandemiji: »Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše?« Nato je vernike spodbudil k solidarnosti: »Sredi krize nam solidarnost, ki jo vodi vera, omogoča, da Božjo ljubezen spremenimo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov – koliko zidov se danes zida –, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in s podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna.« (Frančišek 2020a).
Srečati človeka: dar in tveganje
Ob srečanjih človek doživlja, kako se mu odpirajo nove razsežnosti, ki ga vabijo, naj presega sam sebe, naj išče vedno dalje, naj sprejema in daje vedno več. Globoka srečanja v iskrenosti, resnici in ljubezni razodevajo, da človek ne začne razmišljati o presežnosti bivanja zaradi neke velike ideje ali etične odločitve, ampak ker se ga je dotaknilo srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. Številne znanosti ponujajo odgovore na vprašanje, kaj je človek. Antropologija in psihologija, sociologija in etnologija, zgodovina in medicina, filozofija in teologija in še druge znanosti, se posvečajo vprašanju človeka. A kljub vsem znanstvenim dognanjem človek še vedno ostaja skrivnost, kajti nobena znanost ne more docela zajeti in prikazati človeka v vseh njegovih razsežnostih in globinah. Po krščanskem prepričanju je za razumevanje človeka nujno potrebno upoštevati tudi božje razodetje. Sveto pismo uči, da je bil človek ustvarjen »po božji podobi. Nadškof Šuštar piše: »Ker je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in ga poklical v življenjsko skupnost s samim seboj, ker mu je on določil smisel in cilj življenja in ga hotel imeti za sogovornika in partnerja pri uresničevanju svojih načrtov, ni mogoče poznati človeka, ne da bi poznali in sprejeli božjo zamisel in božji načrt s človekom«.
Človek je bitje odnosov. Tako je ustvarjen, da mora neprestano srečevati ljudi in stvari. Nihče se ne more umakniti v puščavo in se izogniti vsakemu srečanju. Nihče se tudi ne more izogniti vplivom, ki jih ima vsako osebno srečanje na mišljenje, čutenje, presojanje in delovanje. Srečanja lahko preusmerijo življenje v dobro ali slabo; človeku so v tolažbo in pomoč, ali pa zapustijo v njem rane, žalost, grenkobo in razočaranje. Zato se včasih človek srečanj veseli, po njih hrepeni, jih komaj pričaka in se nanje skrbno pripravlja. Včasih pa se jih boji, jih odriva in bi se jim rad izognil. Srečanja človeka bogatijo, ga osrečujejo, mu prinašajo veselje in zadovoljstvo, a lahko so tudi breme in bolečino: »Največjo srečo in najhujše razočaranje, izredno bogastvo in strašno praznoto življenja doživlja človek v svojih srečanjih z ljudmi in s stvarmi«, je zapisal nadškof Šuštar.
V iskanju globlje resnice se kaže tudi človekovo hrepenenje po absolutni Resnici.
Že mlad človek doživlja, da v življenju ne gre brez težav. Nihče se ne more izogniti neuspehom in ubežati telesnemu ali duševnemu trpljenju. Nihče tudi ne more preprečiti nesporazumov, napetosti in nasprotij, ki jih doživlja v družbi. Ob vsem tem se človek sprašuje, kako bo premostil težave in našel pot naprej. Poraz in obup, pa tudi beg pred takimi resnimi vprašanji v razne oblike zasvojenosti ali zanikanje vsakega smisla življenja, ne nudijo pravih rešitev. V vseh zgodovinskih, družbenih in psiholoških spremembah človek v svoji globini vendar ostaja vedno isti: bitje, ki presega samega sebe, ki išče, razmišlja, upa in se boji, trpi in se veseli, želi biti srečen, ljubljen in svoboden, doživlja vse mogoče oblike sužnosti in odtujenosti, a stalno hrepeni po svobodi in se bori zanjo, okuša bolečino osamljenosti in hrepeni po občestvu, doživlja krivico in nasilje in bi rad sebi in drugim pomagal k boljšemu življenju. Pri tem se zaveda svojega dostojanstva in velikih zmožnosti, a doživlja tudi svojo omejenost, nemoč in slabost in išče pomočnikov in zaveznikov in spremljevalcev na življenjski poti. Ker je človek oseba, ima svojo bitno vrednost v sebi in zato nikoli ne sme biti sredstvo za dosego kakršnihkoli ciljev. Dostojanstvo osebe zahteva priznanje in spoštovanje človeka tako s strani vsakega posameznika kakor tudi širše družbe. Kot oseba se človek zaveda samega sebe in s pomočjo razuma svobodno oblikuje svoje življenje.
Človek ni le sposoben, da s svojimi čuti zazna zunanji in notranji svet, temveč more o njem tudi razmišljati, ga presojati in do njega zavzeti stališče. Pojmi in besede, jezik in medsebojno razumevanje, tehnika in njen napredek, znanost in umetnost, nravnost in vernost so jasni izrazi človekovega duha. Še prav posebna odlika uma pa obstaja v iskanju in spoznavanju vedno globlje resnice. Človek se ne zadovolji s tem, kar je dosegel. Njegov duh ga žene, da bi spoznaval vedno več. V iskanju globlje resnice se kaže tudi človekovo hrepenenje po absolutni Resnici.
Najvidnejši izraz človekovega dostojanstva in njegove duhovnosti kot tudi znamenje bogopodobnosti v človeku pa je njegova svobodna volja. Čeprav je človek podvržen mnogim zakonitostim fizičnega in psihičnega sveta, ima posebno duhovno zmožnost samoodločanja in izbiranja na temelju svojega spoznanja in vrednotenja. Dostojanstvo človeka je v tem, da s pomočjo razuma spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, kar se mu zdi prav. Na tak način se človek tudi uresničuje kot oseba. O tem govori tudi pastoralna konstitucija 2. vatikanskega koncila: »Človekovo dostojanstvo zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, to se pravi osebnostno, iz notranje pobude in iz notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom zunanjega siljenja« (CS 17). Svoboda nam omogoča, da izbiramo takšne ali drugačne možnosti, ki se vedno znova postavljajo pred nas. Šuštar opozarja, da smisel tega nenehnega izbiranja ni v njem samem, ampak v moralni kvaliteti življenja, ki ga s tem izbiranjem udejanjamo. V tem oziru svoboda ni sama sebi namen; njen pravi namen je v tem, da omogoča moralnost.
Vest in svoboda notranje spadata skupaj. Za človeka kot osebo sta obe bistveni. V obeh prihaja do izraza enkratnost in dostojanstvo osebe
Za pristno žživljenje iz svobode je človeku dana vest, pogosto poudarja nadškof Šuštar. »O vesti govorimo tedaj, ko se človek zaveda razlike med dobrim in slabim, ko razločuje, da niso vse odločitve in vsa dejanja enaka, ampak da zaslužijo različno vrednotenje in oceno« . Posebna značilnost vesti pa je, da se človek ne zaveda samo razlike med dobrim in slabim, ampak da v vesti jasno čuti neki notranji zakon, ki mu ukazuje, da mora delati dobro in da ne sme delati slabega.« V osebnem izkustvu doživlja človek vest kot neki notranji glas, ki mu govori, kaj je prav in dobro in kaj napačno in slabo, ki ga pred odločitvijo opominja, naj stori dobro in opusti slabo, in ga po odločitvi hvali ali graja. Vest torej spada k bistvu človeka, ki je, kolikor je duhovno bitje z razumom in svobodno voljo, nujno tudi nravno in odgovorno bitje. Ravno v vesti, v njenem svobodnem odločanju in odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe. V svoji knjigi Vest nadškof Šuštar piše: »Vest in svoboda notranje spadata skupaj. Za človeka kot osebo sta obe bistveni. V obeh prihaja do izraza enkratnost in dostojanstvo osebe«.
Po vesti človek spozna, kaj je prav, kaj je njegova dolžnost oz. za kaj naj se svobodno odloči. Šuštar primerja vest anteni, ki prejema valove od drugod in jih dovaja sprejemnemu aparatu, ta pa jih spreminja v besede in slike. Če aparat ni vključen, ali če antena ni pravilno naravnana na oddajno postajo, ne moremo slišati ali videti slik. Tako tudi človek, kadar izključi vest, ali če je ne uskladi z valovi, ki jih pošiljajo oddajne postaje, ne ve, kaj je prav. Šuštar meni, da ne smemo prezreti, da je prva oddajna postaja človek sam. »Čim bolj človek pozna samega sebe v vseh svoji razsežnostih in globinah, tem bolje ve, kaj je prav in dobro, to namreč, kar je človeku kot osebi in kot družbenemu bitju primerno, kar mu ustreza, ga bogati in osrečuje, osvobaja in izpopolnjuje«.
Vzgoja vesti mora človeka vedno bolj osvobajati legalizma in pozunanjenosti in ga navajati k temu, da bo nravno dejanje izvršil iz notranje naravnanosti in osebnega prepričanja.
Kakor mati iz svoje notranjosti ve, kaj je njena dolžnost do otroka, tako se tudi človek zaveda, kaj mora storiti. A človek mora najprej sebe iskreno in odkritosrčno spoznati. Ker pa ljudje bežijo pred seboj, ne vedo, kaj je treba storiti. Vendar spoznanje samega sebe ni tako preprosto, kakor se zdi na prvi pogled. Človeka namreč v spoznavanju samega sebe moti veliko sebičnih vzgibov in ker človek v svojem srcu le ni tako pošten, dober in čist, spoznanje lastne narave ne zadošča. Človek potrebuje pomoči tako za spoznanje dobrega in slabega, kakor tudi za pravilno odločanje in življenje. Šuštar na več mestih poudari, kako pomembno je za človeka, da sprejme pomoč in se da poučiti ter tako v dialogu z drugimi in Bogom preverja pravilnost svojih odločitev. »Monološka vest ni le v nevarnosti zmote, ampak tudi v nevarnosti, da iz negotovosti ne najde nobenega izhoda. Ker je človek po svoji naravi dialoško bitje, je absolutno potrebno, da vodi pošten dialog z bližnjim, z občestvom, z avtoriteto in končno z Bogom«. Kdor nikogar ne vpraša za nasvet, nikogar ne posluša, ob nikomer ne preverja in z nikomer ne primerja svojega lastnega ravnanja, je v veliki nevarnosti, da se bo napačno odločil. Človek mora tudi svojo vest oblikovati in razvijati – preprosto rečeno – vzgajati. Sicer lahko ostane nerazvita ali pa pod vplivom različnih dejavnikov celo otopi, postane brezčutna. Zato je vzgoja vesti ena najvažnejših nalog posameznika. Prava vzgoja vesti je možna samo v dialogu. Pogoj zanjo je v pripravljenosti za pouk oz. v kreposti učljivosti (docilitas). Temeljna je torej pripravljenost, da se človek pusti poučiti, da vprašuje in išče odgovor ter odgovor tudi sprejema. Za nravno življenje ni odločilno izpolnjevanje zunanjih predpisov, ampak uresničitev vrednot, dobrega in lepega: »Bog hoče življenje resnice in ljubezni, razvoj osebnosti po božji volji, ne pa kakega legalizma in le zunanje korektnosti«, poudarja nadškof Šuštar. Dobro človek odkrije, če ga dela. Življenje po vesti je tako najboljša pot do razvite in zrele vesti. Vzgoja vesti mora biti torej uvajanje v odločitev vesti. Človeka mora uvajati v to, da se bo polno in popolnoma angažiral, da bo imel pregled v jasnem spoznanju nad situacijo in odločitvijo in njenimi posledicami, da bo pretehtaval razloge za in proti in se odločal v osebni svobodi, to pomeni od znotraj in s prizadevanjem celotne osebe in bo za svojo odločitev prevzel polno odgovornost.
Človek pa potrebuje pogum, da vzame nase svobodo in odgovornost in tako oblikuje svojo osebno odločitev v vesti. Človek se mora učiti, kako se bo v odločanju v vesti polno zavzel in angažiral. Veliko ljudi ne tvega, da bi se z osebno odločitvijo zavezali. Nevezano hočejo poskušati to in ono in kot neudeleženi gledalci obdržati možnost, da spet stopijo nazaj in se premislijo. Potreben je pogum v smislu tveganja, da si človek upa sprejeti odločitev, kot tudi v smislu hrabrosti, da je človek pripravljen za resno zavzetost in napor, za potrpežljivo prenašanje stisk in težav, ki so povezane z odločitvijo. Človeku je potrebna tudi modrost, da v luči norm pravilno presodi konkretno situacijo in oblikuje pravo odločitev v vesti. V resnici se človeku ponuja več možnosti, pred katerimi je še neodločen. Vendar človek ne more živeti v neodločenosti. Človek kot oseba ima nalogo, da se osebno odloča in udejstvuje. Samo tako izvršuje svoje človeško poslanstvo. Vest pride polno do veljave šele v osebni odločitvi. »Osebna odločitev vesti ne pomeni površnega, prehodnega spoznanja dobrega in slabega ter reakcije nanj, ampak pristno ovrednotenje iz zadnje globine, iz sredine osebe«.. Vzgoja vesti mora človeka vedno bolj osvobajati legalizma in pozunanjenosti in ga navajati k temu, da bo nravno dejanje izvršil iz notranje naravnanosti in osebnega prepričanja. Če so drugi drugačnega mnenja in če so ti ljudje pametni ali če je celo večina drugačnega mnenja, potem človek nikakor ne bo več ostal čisto miren in gotov v lastnem prepričanju, temveč bo še enkrat resno presodil, ali je prav, kar on sam misli. Pri tem si bo dal kaj dopovedati, ne bo trmast in trdoglav. A kjer prepričanje ostane, da je to, kar sam spozna v vesti, božja volja, ima vsakdo dolžnost, da sledi svoji lastni vesti« poudarja Šuštar.
Svobodo vesti je treba udejanjati v ustvarjalnem uresničevanju dobrega. Svoboda vesti pomeni tudi pravico, da človek uresničuje dobro na lastni individualni način. Vsak človek je nekaj posebnega, zato mora uresničiti zakone na osebni način. Ker je vest središče človekove osebnosti, osebnost pa je vedno nekaj individualnega, posebnega in izvirnega, je tudi vest nekaj čisto individualnega in vsakemu svojskega in posebnega. Vsak človek ima svojo lastno, osebno in posebno vest, kakor ima svoj osebni in individualni človeški obraz. Od tu pa izhaja človekova odgovornost, ki ima izrazito personalistični značaj.
Pot svobode in odgovornosti zahteva odločitve in vizijo
Pri odgovornosti gre za prepričanje, da mora človek za svojo svobodno odločitev vzeti nase tudi posledice, ki se bodo zanj in za druge prej ali slej pokazale. Kjer ni svobodnega odločanja, tudi odgovornosti ni. Svobodno odločanje pa mora biti vedno odgovorno, kar pomeni, da mora človek na pravi način dati odgovor na klic resnice in dobrega, na zahteve nravnega reda in upoštevati posledice, ki jih ima njegovo svobodno odločanje zanj, za druge in za družbo. Le tisti, ki spozna, koliko je v življenju odvisnega od njegovega svobodnega odločanja, koliko lahko stori dobrega ali slabega zase in za druge, se zaveda tudi svoje odgovornosti. Iz zavesti odgovornosti raste v človeku resnost; prizadeva si, da bi temeljiteje spoznal, natančneje premislil in bolje presodil to, o čemer se hoče svobodno odločati. Zavest odgovornosti ga obvaruje lahkomiselnosti in površnosti. Odgovornost je povezana še z drugimi moralnimi držami, kot so poštenost in zvestoba, iskrenost in resnicoljubnost, pa tudi spoštovanje drugega kot osebe v pogovoru in dogovoru; z etičnimi vrednotami, brez katerih ni humanega življenja.
Podlaga za odgovornost je pravo razumevanje človeka kot osebe. Otrok še ne more prevzeti prave odgovornosti, ker se, čeprav je bitno oseba od vsega začetka, psihološko in socialno kot oseba šele razvija in zori. Od odraslega človeka pa se pričakuje, da je toliko zrel, da more sprejeti odgovornost v medčloveških odnosih. Zavest odgovornosti je znak zrelosti v človeku. Kjer te zavesti ni, je to znamenje okrnjenosti človeka. Morda je to znamenje, da je človek tako gluh, otopel in zaprt sam vase, da se nikjer ne čuti nagovorjenega in izzvanega, da bi dal odgovor? Morda je tako sebičen in nezrel, da ni sposoben dati osebnega odgovora v svobodni odločitvi? Morda mu manjka notranje moči, da bi svoje življenje oblikoval iz odgovora, in zato njegovo življenje ostaja prazno in neizpolnjeno? Kakršenkoli je že vzrok, dejstvo je, da je odgovornosti sposobna le zrela in močna osebnost. Značilnost in dostojanstvo človeka kot osebe je, da se zaveda svoje odgovornosti. Odgovornost je torej zelo osebna zadeva . V odgovornosti se angažira človek kot oseba v svoji individualnosti, enkratnosti in nenadomestljivosti. Zato nihče svojega deleža odgovornosti ne more enostavno preložiti na druge in nihče mu ne more odvzeti njegove osebne odgovornosti. Čim bolj si človek prizadeva za uresničevanje etičnih vrednot in čimbolj v njem raste čut odgovornosti, tem bolj prispeva k razvoju samega sebe kot osebe.
Človek je bitje dialoga. To ne pomeni le, da lahko govori, ampak tudi, da je nagovorjen, da zmore slišati nagovor in dati odgovor. Veliko stvari človeka nagovarja in veliko jih od njega pričakuje odgovor. Lahko bi rekli, da splošna utemeljitev odgovornosti izhaja prav od tu: ker smo nagovorjeni, nagovarjajo nas ljudje, družba, zgodovina, kultura, pravzaprav vse življenje, moramo dati odgovor, in od tod izhaja odgovornost. Druga utemeljitev pa izhaja iz dejstva, da sem za to, kar mi je v življenju zaupano, odgovoren. Zavest odgovornosti je lahko zelo različna; odgovornost pred družbo, pred oblastjo, pred človeštvom, pred zgodovino ali pred lastno vestjo ali pred Bogom.
Človek je družbi in pred družbo. V pravno urejeni družbi je zavest odgovornosti pred zakonom splošna, zato v njej prevladuje miselnost, da je človek odgovoren pred družbo oz. pred oblastjo, ki družbo predstavlja. Družba nagovarja posameznika z različnimi sredstvi, kot so zakoni, predpisi, pogodbe in dogovori. Odgovor, ki ga družba zahteva od posameznika, je seznanjenost in upoštevanje teh dogovorov in predpisov. Zavest odgovornosti do družbe skuša družba doseči na dva načina; s kazenskimi predpisi in z vzgojo k zavesti odgovornosti. Slednja opozarja na temeljni pomen etičnih vrednot, ki jih družba sama ni iznašla, temveč jih le odkriva v sami človekovi naravi in ki so za družbeno sožitje neobhodno potrebne. Zavest odgovornosti pred družbo ali človeštvom je velika zlasti tam, kjer gre za pravično in urejeno državo, ter pri človeku, ki ima razvit čut za soljudi. Zanj je odgovornost stvar osebne časti, zavest njegove osebne naloge, ki jo ima v družbi in v zgodovini. Pomembno je za človeka, da ostane zvest. Zvestoba zanj ni stvar čustev, trenutnega navdušenja ali velikih besed, ampak zahteva trdo delo, moč za prenašanje težav, vztrajnost in potrpežljivost. Zvestoba vključuje pripravljenost na žrtve in trpljenje. Potrebno pa je upoštevati tudi posebno vrsto zvestobe, ki obstaja v tem, da začenjamo vedno znova, da ne odnehamo, ne popustimo, se ne naveličamo in se ne damo zagreniti. Za marsikoga je to edina rešitev in pot k pravi življenjski zvestobi in k zreli osebnosti. Naj to razmišljanje različnih vidikih človekovega bivanja zaključim s Tagorejevo mislijo:
Spal sem in sanjal, da je življenje radost,
Prebudil sem se in videl, da je življenje dolžnost,
Delal sem in glej: dolžnost je bila radost
(Rabindranath Tagore)